Vsakič, ko sva se pogovarjala o morju, se je pojavil en stavek – »Obrni se proti morju, v katerem cvetijo spomladanske rože«. Vsakič, ko grem na morje, mi ta stavek odmeva v mislih. Končno popolnoma razumem, zakaj imam tako rada morje. Morje je sramežljivo kot dekle, drzno kot lev, prostrano kot travnik in čisto kot ogledalo. Vedno je skrivnostno, čarobno in privlačno.
Pred morjem se človek počuti, kako majhno je. Zato vsakič, ko grem na morje, nikoli ne pomislim na svojo slabo voljo ali nesrečo. Čutim, da sem del zraka in morja. Vedno se lahko izpraznim in uživam v času, preživetem na morju.
Za ljudi, ki živijo na jugu Kitajske, ni presenetljivo videti morja. Celo mi vemo, kdaj je plima in oseka. Ob plimi morje potopi spodnje morsko dno in peščene plaže ni videti. Zvok morja, ki udarja ob morsko steno in skale, ter svež morski vetrič, ki piha z obale, ljudi takoj pomiri. Zelo prijetno je teči ob morju s slušalkami. Po kitajskem luninem koledarju je konec in začetek meseca 3 do 5 dni oseke. Zelo je živahno. Skupine ljudi, mladi in stari, celo dojenčki, prihajajo na plažo, se igrajo, sprehajajo, spuščajo zmaje in lovijo školjke itd.
Impresivno letos je lovljenje školjk ob morju ob oseki. Bil je 4. september 2021, sončen dan. Vozil sem svoje električno kolo "Bauma", pobral nečaka, nosil lopate in vedra ter klobuke. Na morje smo se odpravili polni dobre volje. Ko smo prispeli tja, me je nečak vprašal: "Vroče je, zakaj toliko ljudi pride tako zgodaj?". Da, nismo bili prvi, ki smo prispeli tja. Bilo je toliko ljudi. Nekateri so hodili po plaži. Nekateri so sedeli na morskem zidu. Nekateri so kopali luknje. Bil je precej drugačen in živahen prizor. Ljudje, ki so kopali luknje, so vzeli lopate in vedra, zasedli majhen kvadratni del plaže in si občasno stiskali roke. Z nečakom sva sezula čevlje, stekla do plaže in zavzela robec. Poskušala sva kopati in loviti školjke. A na začetku nisva našla ničesar razen nekaj školjk in rakov. Ugotovila sva, da so ljudje poleg naju ujeli veliko školjk, čeprav so se nekatere zdele majhne, nekatere pa velike. Bila sva živčna in zaskrbljena. Zato smo hitro spremenili kraj. Zaradi oseke smo se lahko zelo oddaljili od morskega zidu. Lahko smo se celo sprehodili do podnožja mostu Ji'mei. Odločili smo se, da ostanemo pri enem od stebrov mostu. Poskusili smo in uspelo nam je. Na mestu, kjer je bilo polno mehkega peska in malo vode, je bilo več školjk. Moj nečak je bil tako navdušen, ko smo našli dober kraj in ujeli vedno več školjk. V vedro smo nalili nekaj morske vode, da bi se prepričali, da so školjke žive. Le nekaj minut je minilo, ko smo opazili, da so nas školjke pozdravile in se nam nasmehnile. Pomolile so glave iz svojih školjk in vdihnile zunanji zrak. Bile so sramežljive in so se spet skrile v svoje školjke, ko so bile vedra šokirana.
Dve uri letenja se je bližal večer. Tudi morska voda je bila že na vrhuncu. Bila je plima. Morali smo spakirati orodje in bili smo pripravljeni na odhod domov. Stopiti bosi na peščeno plažo z malo vode, bilo je tako čudovito. Ganljiv občutek je šel od prstov na nogah do telesa in uma, počutil sem se tako sproščeno, kot da bi se sprehajal po morju. Na poti domov je vetrič pihal v obraz. Moj nečak je bil tako navdušen, da je zavpil: "Danes sem tako srečen."
Morje je vedno tako skrivnostno, čarobno, da ozdravi in objame vsakogar, ki hodi ob njem. Rada in uživam v življenju ob morju.
Čas objave: 7. dec. 2021
